četrtek, 28. december 2023

JANEZ BONČINA BENČ: »Glasba skupine September je bila zmes nečesa, kar ni poznalo meja.«

 


Štiri razburljiva leta, dva albuma in tri male plošče, to je enciklopedična dediščina skupine September, ki je v jugoslovanskem oziroma slovenskem prostoru delovala med letoma 1975 in 1979. Zasedbo, ki se je kasneje zbrala le še ob posebnih priložnostih, sta ustanovila Janez Bončina – Benč in Tihomir Pop Asanović. Poleg Braca Doblekarja so tvorili jedro skupine, ki se je kasneje večkrat preoblikovala in se po letu 1979 zbrala le še ob posebnih priložnostih, člani pa so se raztepli po različnih skupinah, ansamblih in orkestrih. V tem kratkem času so Septembraši zapustili pomembno sled v domačem glasbenem prostoru, do nedavnega pa se niti niso docela zavedali, da tudi v tujini. In kot je razumeti iz pogovora z Benčem, so se poleg vsega še dobro zabavali. Snemali in nastopali so v ZDA, igrali pred Jaserjem Arafatom in Fidelom Castrom, njihove večglasne vokalne rešitve si je kasneje sposodil celo raperski zvezdnik Kendrick Lamar. Priložnost za pogovor se je pokazala, ko je nedavno pri Nika Records izšel kovček September, ki obsega vinilni plošči, digitalni plošči, knjižico, poster in kodo za dolpoteg. Ali kot smo nekoč vpili v JLA: »Slušaj vamo, slušaj dobro – prijatno Septembar!« 
Veliko glasbenikov poznam, ki zagovarjajo stališče, da umetnik šteje toliko, kolikor je dober danes. Preteklost je vodilo, a ne sme biti izgovor za šlepanje v sedanjosti. Kako s tega vidika gledate na reizdaji albumov Zadnja avantura in Domovino moja v obliki lepo urejenega kovčka z letnicama 1976 in 1979?Iskreno povedano, z mešanimi občutki, kaj se bo zgodilo. Mnogi današnji ljubitelji glasbe se namreč niti še rodili niso, ko smo mi orali Septembrsko ledino. Vprašal sem se celo, komu je pravzaprav reizdaja namenjena. Kmalu sem spoznal, da smo se ne le mi postarali za toliko let, z nami so se postarali tudi glasbeniki in pristaši. Gre za zapis enega zelo ustvarjalnega obdobja, ki ga je narekoval fusion, se pravi kombinacija vseh žanrov, ki so mi bili in mi ostajajo blizu. Ko pomislim, kaj ta glasba, ta dva medija pomenita v današnjem svetu nekomu, ki temu ni sledil ali ki mu tovrstna glasba nič ne pomeni, se mi zgodba zdi enostavno vesoljska tako po glasbeni kot produkcijski plati. Zato me je še toliko bolj presenetilo izredno veliko zanimanje za razširjeni kovček September. Navado imam, da se ne vračam nazaj, saj sem radoveden oziroma me zanima zgolj tisto, kaj bo, se pravi, gledam naprej, v nove projekte in izboljšave. Očitno smo pustili velik pečat doma in v tujini, s čimer seveda namigujem na dejstvo, da si je naš posnetek sposodil celo zvezdnik hip hopa Kendrick Lamar. To pomeni, da mu je bila zadeva všeč, kar je vsekakor velika zahvala našemu početju in dokaz, da smo bili na pravi poti. 

Do Kendricka Lamarja prideva nekoliko kasneje. Kako se sami ubadate s spomini in zakaj se vsi skupaj vse pogosteje vračamo v boljšo preteklost?

Če pogledam vase, izključno zaradi mladosti. Pogosto sem razmišljal, zakaj. V mojem primeru je celo tako, da me vsaka pesem ponese nazaj v tiste čase in preko tega se spomnim, kje sem bil v trenutku, ko se mi je porodila ideja zanjo. Vidim Dubrovnik in se spomnim mladosti, ko smo hodili na Kolezijo in podobne kraje. Te trenutke povežem z glasbo oziroma me glasba poveže s temi trenutki. Eno brez drugega ne gre. Zatečem se k razmišljanjem, spominom, kako sem takrat dojemal kako glasbo in kako jo dojemam danes. In kaj se je zgodilo vmes? Dozorevanje!

Pri ponatisih se vedno pojavijo problemi z izvirnimi posnetki, s trakovi. Kako je bilo v vašem primeru?

To je bil najtežji del celotnega projekta, naporen in zapleten. Najprej me je presenetilo, da določene založniške hiše, ki so lastnice trakov in bi jih morale imeti v arhivu, teh nimajo! Porazgubili so se, bog ve, kam, nihče ne ve, kaj se je z njimi zgodilo. Masterjev sploh ni bilo, shranjene sem imel le presnete trakove. Tako se je zgodil posrečen jugo trenutek, saj smo povezali PGB RTB BeogradJugoton in ZKP RTV Ljubljana, če naslovim založbe s takratnimi imeni. Nobena izmed njih ni oteževala stvari, takoj so bile vse za stvar. Lepa nostalgična nit se je stkala med nami, na plano prinesla nekaj spominov na druženja in veseljačenja brez vsakršnih obremenitev. Dobiti trakove je bilo mukotrpno delo. Brskali smo povsod in tako sem odkril celo nekaj trakov, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo. Aco Razbornik je na koncu intenzivnega iskanja namreč našel nekatere demo posnetke v angleščini iz časa, preden smo šli snemat v ZDA. To je bil – kot ga naslavljam sam – prvi September, ki ga je tvorilo okostje skupine: Braco Doblekar, Tihomir Pop Asanović in jaz. Najdeni posnetki, skladbe s prvega albuma, so bili iz tega obdobja, najbolj zanimivo pa je, da jih izvaja druga, primorska postava Septembra. Link do teh posnetkov je na spletu, a so tako slabi, da se jih ni dalo uporabiti za realizacijo še angleškega albuma. Ko smo trakove poslušali v studiu, nas je zagrabila panika, saj smo pod njimi slišali neka poročila in oddajo o gospodarstvu. Takoj sem se spomnil, kako se je nekoč snemalo: trakovi so bili dragi in jih je primanjkovalo, kar smo dopoldne posneli v studiu 14, je druga ekipa popoldne presnela s svojo oddajo. 

Kovček September, izdan pri Nika Records.


Presneto dobro poznam ta občutek. Ko sem v osemdesetih snemal pesmi z radijskih postaj, se mi je utrgalo, ko so jih špikerji kakorkoli povozili. Če pa danes poslušam iste trakove in med skladbo zaslišim »v Splitu Hajduk – Budučnost ena proti nič, medtem ko v Zenici Čelik – Svoboda sedaj že nič proti dva«, je s historičnega vidika to čisto zlato.    

To se mi je že pripetilo, ko sem delal svojo, solistično zgodbo, album Bendologija. Med iskanjem posnetkov – preden si vklopil diktafon in sva govorila o skupini Mladi levi in Vasku Repincu – sem odkril posnetek Levov in na enem izmed njih nekdo blazno igra na trombon, čeprav ga v izvirnem aranžmaju ni bilo. Ugotovil sem, da je šlo za enega od presnetih trakov, ki smo ga tokrat mi uporabili in snemali čezenj. Kar je bilo pri vsem tem najbolj zabavno, je, da je bil ta trombon v intonaciji s skladbo, tako da se je povsem vklopil v pesem. Zato smo ga pustili na posnetku. Še danes ne vem, kdo je avtor te solaže. Zaključim lahko, da obstaja, sicer redka, tudi dobra plat neštetih presnemavanj.       

Kje ste skupino September videli oziroma slišali v drugi polovici sedemdesetih, tako v prostoru Jugoslavije kot širše, saj ste imeli pohvalno kariero v tujini? Nenazadnje je bila v ZDA posneta vaša druga plošča.

Trenutek povečanega zanimanja za stilska prepletanja ali fusion nam je bil dobesedno podarjen. Dovoljeval je različnost, na kateri je bil September pravzaprav ustanovljen in je ves čas deloval. Skupino so sestavljali različni profili glasbenikov, od navdušencev nad rockom ali jazzom do ljubiteljev soula. V skupini je tako vsakdo lahko našel svoj prostor, ker je bila naša glasba zmes nečesa, kar ni poznalo meja. Glasbeni poznavalci so si bili enotni, da ne smemo ostati doma, da se moramo preizkusiti tudi v tujini. Da jezik ni ovira, se je izkazalo že na prvem koncertu v Orlandu na Floridi. Cel oder pred seboj sem imel polepljen z angleškimi besedili, saj sem se bal, da bomo sicer izpadli kot brezvezniki z Balkana. Začeli smo koncert, a ne na odru ne med publiko ni bilo prave energije. Braco Doblekar je zakričal za menoj: »Ma, jebi to, poj po naše!« Besedila sem brcnil proč in od tretje pesmi dalje smo igrali na naš način z našimi besedili. Vzdušje v dvorani se je takoj spremenilo. Prva turneja po ZDA je bila pokazatelj, da smo na pravi poti. Medtem ko je bilo v ZDA vse popredalčkano na country, blues, rock, jazz, latino, pojavljal se je smooth jazz, smo mi, Balkanci, vse združili, čezenj pa vpeljali še večglasno petje. To je Američane povsem sezulo. S tem smo tudi mi odkrili sebe, kaj je prava pot, čeprav sem v isti sapi vedel, da bomo morali vložiti še veliko dela.       



Ravno večglasno petje je tisto, kar je navdušilo raperskega težkokategornika in zvezdnika Kendricka Lamarja, da si je sposodil in zankal odlomek iz vaše pesmi Ostavi trag. Kako je potekala in se odvila ta velika zgodba? 

Najprej smo bili vsi šokirani, da se je to sploh zgodilo. Najverjetneje bi šla vsa zadeva mimo nas, če nas na Nika Records ne bi opozorili, da se neki producenti zanimajo za a capella dele posnetka pesmi Ostavi trag v aranžmaju Pera Ugrina, kjer je basovski vokal prispeval Peter Čare, član Slovenskega okteta. To je bila edina informacija, ki smo jo imeli, nihče ni vedel, za koga gre. Seveda je na založbi nekaj fantov z Jizahom na čelu, ki se spoznajo na svet hip hopa, zato so hitro odkodirali šifre, da gre za Kendricka Lamarja. Najprej mi ni bilo jasno, kaj naj bi rap imel z nami, a sem hitro dojel, da si nismo tako vsaksebi, kot se mi je dozdevalo do tistega trenutka. Najbolj zanimivo je, da so številni didžeji pred tem omenjeno pesem že na veliko uporabljali v svojih programih, vendar se mi ni dalo tožariti z njimi. V tem primeru pa je šlo za veliko zvezdo, ki si težko privošči piratsko rabo glasbe. Naše izhodišče za pogajanja je bilo odlično tudi zato, ker je Lamar pesem že uvrstil na album in šele nato s svojimi predstavniki navezal stik z nami. V šali bi lahko rekel, da smo ga držali za jajca. Nobenih problemov nismo delali in hitro smo zadevo podpisali. Res mi je v čast, da je izbral prav nas. Seveda me je zanimalo, zakaj. Ko sem vzpostavil kontakt s producentom, ki sliši na ime 9th Wonder, mi je odvrnil, da so pretežno že izčrpali bazen funka, soula in latino glasbe v svojem okolišu, zato so motive začeli iskati drugod, med drugim na Balkanu. Všeč jim je bilo naše večglasje, ki diši po gospelu, a je drugačno, saj ima slovanski melos. To jim je bilo blizu in hkrati daleč. Najbolj sem bil presenečen nad tem, da so sample pustili v izvirniku. Pričakoval sem, da ga bodo prearanžirali, prevedli v angleščino, a se to ni zgodilo. Gre za pesem Duckworth, kjer Kendrick Lamar obračunava s svojim očetom. Sample pesmi Ostavi trag je v njej uporabljen kot podlaga za usodni zaplet. Res, počaščeni smo, da se je to zgodilo.     

Prišlo pa je do še enega sodelovanja, do pred kratkim nisem videl zanj: v pogovoru pred intervjujem ste dejali, da ste snemali tudi s Tino Turner. 

Zgodba je zanimiva, a sem še vedno pod zavezo, da vsega ne smem izdati. Lahko pa povem, kako je do tega prišlo. Tino Turner sem spoznal že v Hali Tivoli leta 1974, a je šlo za bežno poznanstvo. V Puli je potekal filmski festival, kjer je Franci Slak predstavljal film Eva (1983), v katerem sem imel glavno moško vlogo. Vse je bilo razpuščeno, čista norišnica, dokler me niso neki ljudje pocukali za rokav, če se lahko pogovorijo z menoj. Nisem jih jemal resno, predlagal sem jim, da se raje vsi skupaj zabavamo naprej. Čez dva dni so znova pristopili in vprašali, če sem že prišel k sebi, ker bi se radi pogovorili z menoj. Takrat sem dobil občutek, da je zadeva bolj resna, kot sem sprva predvideval. Zelo precizno so mi razložili, da je govor o reklamnem spotu za Pepsi Colo in da je glavna protagonistka Tina Turner. Spote so snemali za vsak kontinent in regije posebej, zato so iskali nekoga za Balkan. Španijo je predstavljal Julio Iglesias, za Balkan in Jugoslavijo pa so poleg mene v ožji izbor prišli Zdravko ČolićDado Topić in Željko Bebek. Prva rockerska grla, so rekli, zato sem takoj odvrnil, da sebe v tem primeru ne bi izbral, a se niso pustili prepričati, kajti povedali so mi, da so producenti že izbrali mene, ker iščejo osebnost. Nisem vedel, v čem je štos, saj so vsi našteti odlični pevci. Sem pa takrat prvič videl, kaj pomeni marketing, kaj vse to potegne za seboj. Kot oseba postaneš artikel in nič drugega. Iskali so širšo, celostno prepoznavnost in zaključili, da sem najprimernejši. Poleg glasbe sem bil namreč športnik, nogometaš, igral sem v filmu, študiral na likovni akademiji, vse to je bilo skoraj pomembnejše kot to, da sem pevec. Prepričevali so me tudi, da dobro izgledam. Ko so mi povedali, s kom bom sodeloval, sem si pri sebi takoj dejal, da se bo treba speglat. Prišlo je do srečanja, tukaj pa sem pod zavezo … Vsak izvajalec je pel v svojem jeziku, Tina pa je vmes presekala skladbo z vzklikom »we got a taste«. Snemanje je trajalo teden dni. Nisem mogel vedeti, kako ogromen scenarij je bil sestavljen za približno minuto dolgo reklamo. Zanimivo je, da sem v šestdesetih posnel tudi reklamo za največjega konkurenta Pepsi Cole, Coca Colo. V tem primeru je šlo za avdio posnetek. 

V glasbenem studiu s Tino Turner nista bila?

Ne, samo na snemanju reklamnega spota. 

September na Floridi. Foto: © arhiv Janeza Bobčine - Benča


Kako so na skupino gledali v ZDA, kako so vas obravnavali? Kakšen odnos so razvili do vas, recimo temu – eksotov?

Preden smo prišli v ZDA, Američani niso veliko vedeli o nas. Spominjam se anekdote ob prihodu v New York, ko so nas promotorji namestili v zelo uglednem hotelu, v katerem je soba na noč za eno osebo stala 178 dolarjev. To se mi je zdelo naravnost pretirano, zato sva šla z Asanovićem čez cesto, da preveriva, kakšne so cene v manjšem motelu, in ugotovila, da tam prenočišče stane 14 dolarjev na osebo. Že smo hoteli pobrati opremo in se preseliti, ko nas je zaustavil promotor in vprašal, kaj se gremo. Povedal sem mu, kaj nas moti, in nas je samo hladno zavrnil, da se to nas čisto nič ne tiče. »Vi ste sem prišli koncertirat, to je vaša služba, za vse ostalo bomo poskrbeli mi. Vi ste atrakcija iz Evrope, vodilni rockovski bend,« me je okrcal. Njegova izjava se mi je zdela sila pretirana, zato sem rekel, da je v Evropi še veliko odličnih rockovskih skupin. »Na vas je, da igrate, da ste čim boljši, naša stvar pa, da tržimo.« Skratka, ni se dal prepričati in premakniti niti za milimeter. V ZDA so nas takoj postavili na realna tla. Ko smo posneli material za ploščo, me je omenjeni impresarij ustavil in dejal, da bom moral še malce ostati v ZDA, ker bomo besedila malce fonetično popravili. Od mladih let sem dobro govoril angleško, zato se mi je zdelo njegovo gnavljenje povsem odveč. Odvrnil mi je, da če bi bil jaz Charles Aznavour in bi imel francoski naglas, potem bi bilo vse v redu. Ali pa italijanski pevec in bi zavijal po neapeljsko. V tem primeru se take zadeve oprostijo, vi – se pravi mi – pa prihajate iz »middle of nowhere«, skoraj nihče ne ve, kje je Jugoslavija, kje je Ljubljana, zato morate kot skupina in posamezniki delovati čim bolj ameriško, kot pravi ameriški rockovski bend.    

Še nekaj je značilno za skupino September: članstvo je bilo stalno na prepihu, glasbeniki so prihajali in odhajali. Zakaj takšna dinamika? 

Zaradi iskrenosti do glasbe. Nastali smo iz čiste ljubezni do muziciranja in eksperimenta, ker smo hoteli na enem mestu združiti jazzovske, rockovske, soulovske in latino zgodbe. Ustvarili smo največ, kar smo razumeli in znali v tistem obdobju. Po prvem albumu in turneji smo videli, da smo dosegli vse, kar smo v danem trenutku lahko. V skupino so prišla vabila v Big BandPeter UgrinČarli Novak in Ratko Divjak so odšli, preostali pa smo se vprašali, kako naprej. Spoznali smo, da smo v tej formaciji naredili največ, kar smo lahko, novega materiala za naprej pa nismo imeli. Časa ni bilo, če bi ga imeli, bi takoj nadaljevali, tako pa smo enostavno obstali. Se bomo že srečali enkrat v prihodnosti. In na koncu smo se zares, čez leta v Yu-Rock selekciji. Ničesar nismo hoteli narediti na silo in takšna odločitev se mi je zdela pravilna. Pri drugi postavi skupine September, ki je bila karakterno čisto drugačna, pa je prišlo do prenasičenosti. Celih devet mesecev smo bili na turneji, nekaterim so se v tem času rodili otroci, ki jih sploh še niso videli. To se je zgodilo čez noč, ko smo prišli iz ZDA. Ostali smo samo Braco, Pop Asanović in jaz, napovedanih pa je bilo še dvanajst velikih koncertov. Šli smo na Otočec, kjer sem poklical bobnarja Čoča (Tone Dimnik), jazz kitarista Anteja Mažurana iz Zagreba in basista Daneta Gančeva. Še isto noč so prišli na Otočec, program smo vadili do štirih zjutraj in naslednji dan že odpotovali na koncert v Subotico. To je bila res nora, prava fusion ekipa. Veliko je bilo improvizacije, ker enostavno ni bilo časa, da bi zadeve uigrali in izpilili. Igrali smo tako, kot bi Johna McLaughlina poslušali cel dan – saj se ti zmeša! Še sami nismo najbolj zastopili, kaj smo počeli. Zelo pri srcu mi je postava, s katero smo leta 2014 nastopili na Nishville Jazz Festivalu. Po povabilu sem se odločil, da zberem skupino, vendar samo v kombinaciji z mladimi glasbeniki, ki so boljši od nas. Takoj sem pomislil na Primoža GrašičaJanija HacetaJanija ModraNejca ŠkoficaBlaža Jurjevčiča, Jana Gregorko, Žigo Kožarja, ob njih pa na izvirne člane, ki so vokalno še sposobni in dovolj živi za tovrstno avanturo, kot so Marinković, Ogrin in Doblekar. Eksperiment se je na koncu izkazal za zelo uspešno zgodbo in je bil svojevrsten pokazatelj za naprej, saj imam novega materiala vsaj za en album. Morda celo dva. Če potegnem črto pod vsemi postavami, lahko zaključim, da je bila vsaka postava Septembra povsem drugačna. 

Nasploh so vsi vaši projekti imeli kratek rok trajanja ...

… in to zaradi ničesar drugega kot iskrenosti do glasbe. Ko smo dali svoje, povedali vse, smo odšli naprej ali zadevo nadgradili. To je pomenilo nekatere menjave, odhode ali nove prihode v skupino. Vedno sem hlepel po nečem več. Mladi levi smo vrhunec doživeli z brass sekcijo, potem sem odšel k Generalsom, kjer sem se srečal z orglami Hammond in novimi zvoki. Tam sem spoznal, da moram skladati svojo glasbo, če hočem napredovati. Že pri Generalsih, ko smo bili v Švici, sem v glavi imel Gvendolino, in ko sem se vrnil domov, sem zbral skupino Srce in zadevo posnel. V umetnosti je najpomembnejši klic po novih znanjih in napredovanju. Če si statičen, ni napredka. 

September v Havani. Foto: © arhiv Janeza Bončine - Benča

Če na hitro preletimo pot skupine September, lahko zaključimo, da se vam je v štirih letih veliko dogajalo in zgodilo. Marsikatere skupine v precej daljšem obdobju nimajo tako živahne in pestre dediščine dogodkov. S historičnega vidika izmed vseh zagotovo izstopa vaše gostovanje na Kubi. 

To je zares posebna zgodba. September smo bili del jugoslovanske delegacije, ki je štela 178 predstavnikov. Povabljeni smo bili na mladinski festival, ki je vsako leto potekal drugje, in tako je na vrsto prišla Kuba. Vse republike Jugoslavije so imele svojega predstavnika, delegacija pa je bila tudi panožno pestra, od politikov, filma in gledališča do glasbe, kjer smo rockovsko poglavje predstavljali mi, skupina September. Ko so Kubanci videli naše ozvočenje – Vedran Božić je s seboj privlekel ozvočenje skupine Time –, je bil to zanje čisti šok. Ojačevalci Marshall so bili zanje vesolje. Po cele dneve smo igrali na več prizoriščih v Havani in poslušalci so nam sledili od enega odra do drugega. Povsem so nas vzljubili, zanje smo bili The Rolling Stones. Naslavljali so nas Črni september (September Nero), kar nam je delnice še bolj dvignilo. Z nami bi moral biti tudi Tito, a sta si bila s Castrom takrat v laseh. Je pa na Kubi prišlo do zamenjave na čelu Socialistične mladine Jugoslavije, ko je Azema Vlasija zamenjal Lev Kreft. Kulturniki smo bili nekakšno mašilo za vsa ta notranja politična obračunavanja. Kulturni program je potekal v obliki povork na kamionih. Tam je stala častna loža, kjer sta sedela Fidel Castro in Jaser Arafat. Vsaka država je imela približno dvanajst minut, da se predstavi. Vodstvo je določilo, da bomo mi izvajali najprimernejši skladbi, Domovino moja in Majko zemlja. Takoj je bilo kričanje, ko smo začeli z nastopom. In ko je Tihomir Pop Asanović stopil naprej, da s solažo opozori nase, so nanj takoj z vseh strani skočili varnostniki, saj so bili prepričani, da je terorist, nekakšen atentator na Castra. Krasni spomini, cel svet je bil tam.  

Ali ste se srečali s Fidelom in Jaserjem?

Fidela smo videli samo na daleč, z Jaserjem pa smo se celo rokovali. 

Leta 2003 ste v sklopu vrnitve, med katero ste promovirali kompilacijo The Best of September, odprli za skupino Deep Purple, ki je tistega leta nastopila v Hali Tivoli. Kako je prišlo do tega?

V postseptembrskem času sta se zgodila dva izredna koncerta, eden je bil na Nishville Jazz Festivalu, drugi pa v sklopu koncerta Deep Purple. Povod za slednjega je bil izid cedeja The Best of September. Menedžment skupine Deep Purple si je zaželel, da bi občinstvo ogrela domača rockerska ekipa, ki bi glasbo izvajala v drugačnem duhu od Purplov, a vseeno rockerska. Začeli so nas nagovarjati in na koncu smo pristali, ker bi z nastopom nekako podprli izid omenjenega best-offa. Pet pesmi bomo že spacali skupaj, sem bil prepričan, in pristali smo. Pred tem smo imeli en session in mislim, da smo tisti kratek nastop dobro oddelali. Z nami je nastopil tudi Tulio Furlanič in spomnim se, kako ga je Ian Pace nenehno zasledoval in rotil, naj mu proda klasični set bobnov Ludwig. Zabavno je bilo tudi po koncertu. Roger Glover – do tistega trenutka sploh nisem vedel, da pravzaprav on vodi in pelje vso Deep Purple zgodbo – nas je pohvalil in me vprašal, katera formacija skupine Deep Purple od premnogih se mi je najbolj dopadla. Izvedel je namreč, da je tudi skupina September imela več različnih kombinacij. Ko sem mu pošteno povedal, da tista, ki je leta 1975 posnela album Come Taste the Band, ko je bil pevec David Coverdale, kitarist Tommy Bolin in basist Glenn Hughes, se je obrnil in me enostavno ni več pogledal. Tako užaljen je bil, da me je celo noč ignoriral. Nisem vedel, da ga bo tako prizadelo.   

Za slovo bi preveril še eno urbano legendo: je res, da vam neki točaj v ZDA ni hotel postreči pijače, ker je mislil, da ste Indijanec?

To je moje največje razočaranje nad Ameriko. V ZDA smo bili v času razvpitega motorističnega srečanja v Daytoni, in ker smo bili dobrih tristo kilometrov proč in smo imeli nekaj prostih dni, smo si rekli, da gremo zadevo preverit. Motorji, ženske, Hells Angels, vse to se nam je zdelo zelo privlačno. Med potjo pod vročim floridskim soncem nas je hitro zažejalo, pred nami je bila namreč samo ravna avtocesta, ki se ni in ni hotela končati. Po dveh urah vožnje smo končno zagledali bencinsko črpalko s saloonom. Kot iz filma. Vstopili smo skozi značilna nihajoča vratca, notri so bili neki sumljivi tipi, iz zvočnikov je donel južnjaški boogie rock. Res smo vsi imeli grive, usnjene hlače in barvo s Kolezije. Ko je točaj vprašal, kaj bomo pili, naročim šest piv. Obrne se in jih na šank postavi pet – pred vse, le pred mene ne. In bend jih spije na dušek. Še preden se je obrnil, sem naročil še eno rundo, in znova jih prinese pet, zato sem ga vprašal, kaj pa jaz. Pogleda me, puhne dim cigare v moj obraz in pravi: »We don't serve fuckin' natives, Seminolas.« (Ne strežemo domorodcem, Seminolam.) Cel bend je zastrigel z ušesi in Čoro me je jezno vprašal: kaj ti je rekel, pička mu materina? Odvrnem mu, da pravi, da ne streže domorodcem, mamu mu jebem. Takrat je točaj zaslišal, da govorimo v nekem njemu neznanem jeziku, in končno vprašal, od kod pravzaprav prihajamo. Potem se je seveda opravičeval, častil rundo ali dve. Šok je bil res velik. Najbolj pa sem si mislil, ubogi Indijanci.     

Lokostrelec Benč. Foto: © arhih Janeza Bončine - Benča


Gregor Bauman





četrtek, 31. marec 2022

GLASBENIK SEM POSTAL PO SPLETU OKOLIŠČN



Karel Novak je eden tistih, ki jim je mar. Mar za glasbo. Že od mladosti ga življenjske poti vodijo po stopinjah umetnosti, katere izrazno sredstvo je zvok. Žene ga odločnost. Pogumno in z močno voljo do življenja se je spopadel z vsem, kar je prinesla dolgotrajna kariera. V razmišljanju je odprt, z besedami ne razmetava vsevprek. Ko ga gledaš med igranjem, si osupel, kako veličasten instrument je bas kitara in kakšno magično moč ima glasba.


Kdo je Karel Novak?

Karel Novak je avtor glasbe mnogih pesmi, med katere spadajo tudi Če bi mi srce dal, Daj mi ljubezen nazaj, Igra, Krog, Ljubimec, Meglo zdaj prodajaj drugje, Naj bo vesela jesen, Naj vsem ljudem se dogodi, Nocoj ljubila bi se s teboj in Oljka. Njegovo poslednje sodelovanje na slovenskih glasbenih festivalih sega v leto 2007, ko je za pesem Naravne sile prejel nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti. Besedilo je prispevala Damjana Kenda Hussu, aranžma je delo Janeza Gregorca, skladbo pa je zapela Damjana Golavšek.

Povejte mi, kdo je Čarli.

Čarli je Karel Novak, rojen v Ljubljani, in sicer 30. marca leta 1949, končal je nižjo glasbeno šolo za harmoniko in srednjo šolo za oblikovanje. Rad se spominjam tistih časov.

Od kod ideja, da ste postali glasbenik? Imate morda kakšnega vzornika?

Glasbenik sem postal po spletu okoliščin. Z glasbo sem se namreč začel ukvarjati zelo zgodaj. Zdaj pa premislite, kako dolgo obdobje je to. (smeh) V času harmonike so bili moji vzorniki Avseniki, ko pa sem pri svojih štirinajstih letih starosti slišal angleško skupino The Beatles, sem se spopadel s kitaro in pozabil na harmoniko. Leta 1966 me je prijatelj pregovoril, da sem začel igrati bas kitaro, in z njo sem dočakal upokojitev brez enega samega dneva redne službe. To so bila res lepa leta.


Za odraslost je še kako pomembno, v kakšen glasbeni prostor se rodimo, kajne? Zakaj?

O, zelo. Da se rodimo, ni odvisno od nas, v kakšen glasbeni prostor vstopimo, pa je, saj ga lahko soustvarjamo. Meni se zdi glasba eden najlepših načinov preživljanja, kar jih poznam, vendar pa mora biti kakovostno narejena. Če je kvalitetna in ima vsebino, poslušalci to cenijo, njihovo zadovoljstvo pa glasbeniku ogreje srce. Vse to je lahko večja nagrada kot denar.


Leta 1986 ste s skupino Gu-gu zmagali na Melodijah morja in sonca. Bi lahko strnili v en stavek, kaj vam je dala prva nagrada občinstva uporabnega za življenje, nekakšno popotnico?

Drži, to je bila zame posebna čast. Nanjo imam ljubeče spomine. Bilo je zelo zabavno, bilo je super. Popotnica za uspeh je, da se je treba v glasbi kar naprej dokazovati, sicer si zelo hitro pozabljen. Če imaš namen v glasbi delati resno, moraš stremeti k presežkom. Če se lahko pohvalim s svojim delom, avtor glasbe in njene priredbe sem jaz, besedilo pa je prispeval Tomislav Jurak. Pesem Mango banana je nehote postala prikaz razvoja članov skupine Gu-gu, ki pa je nastala naključno. Naše popularno obdobje se je nekako začelo leta 1984 z zmago na Pop delavnici, peli smo pesem Želim si na Jamajko. Takrat se je vse obrnilo v pravo smer.



Ko ste snemali komad Prijatelj in brali njegovo besedilo, ste v njem našli kaj sebe?

Pravzaprav se človek najde v vsakem besedilu. Glasbo sem napisal leta 1991, ko je Miša (Čermak, op. a.) ustvarila izjemno besedilo. Škoda bi bilo, če bi ta tekst kar zavrgli, in tako se je rodila ideja o melodiji. Prijatelj je eno lepših besedil in glasbe ni bilo težko napisati. Vsak potrebuje prijatelja. Lik v tem besedilu je dober, velik in zaupen prijatelj.


Lahko poveste še kaj v zvezi s slovenskim nacionalnim izborom za Pesem Evrovizije, kjer ste sodelovali štirikrat?

Vsak festival je dobrodošel, saj je to priložnost, da se glasbenik predstavi čim večjemu občinstvu. V svoji karieri se jih nikoli nisem izogibal. Težko je primerjati različne nastope in pesmi ter se odločiti, katera udeležba mi je bila najbolj všeč. Leta 1998 sem bil navdušen nad Ljubim, ljubiš. Igra je končana je bila čudovita pesem, tudi Stoletje sanj in miru je presegla vsa moja pričakovanja. Ena najlepših pesmi, ki si jih rad zavrtim, pa je Vsako življenje gre svojo pot. EMA je dobra priložnost za mlade glasbenike, da pridobijo prve izkušnje s televizijo, in če obstaja želja po nadaljevanju v tujini, je po navadi to že kako mogoče uresničiti.


Kaj v svetovni glasbeni industriji prebuja največjo bolečino?

Vemo, da je svetovna glasbena industrija neizprosna in da temelji na velikih vložkih denarja. Dostopnost in ustvarjanje glasbe s pomočjo računalnika sta razvrednotila prave glasbenike. Dostopnost finančno, računalnik pa ustvarjalno, saj je s pomočjo računalnika lahko marsikdo »glasbenik«, je pa računalnik v veliko pomoč glasbenikom.


V čem je glasba danes drugačna, kot je bila na primer pred dvajsetimi leti? Kakšne so sodobne smernice?

Razmere so seveda drugačne kot pred dvajsetimi leti. Čas je spremenil marsikaj. Dejstvo je, da je naša generacija odraščala z drugačno glasbo. Res imam srečo, da sem si ime ustvaril v času, ki mi je dovolil, da me sloves nosi še danes. A vsi tisti, ki se vzpenjajo zdaj … Težko jim je, zelo težko. Odvisni so od radijskih postaj, cedeji se ne prodajajo več, od koncertov pa lahko živiš le, če si znan. To je čisto drug čas. Razlika je v raznolikosti, se mi pa zdi, da se vrača glasba h koreninam. Kot so različni glasbeniki, toliko je različnih stilov. Za razvoj glasbe je spoznavanje pestrosti, različnosti izjemnega pomena.


Vaša partnerica je glasbenica Damjana Golavšek, s katero ste, kot pravite, zelo srečni. Kateri je temeljni pogoj za zadovoljujočo skupno pot?

Temeljni pogoj je spoštovanje. Najin odnos je prijateljski, nikakor ni obsesiven, vendar morava upoštevati nekatera pravila, poleg tega se zavedava, da je treba ljubezen negovati in izkazovati. Edino to šteje. Sicer pa so problemi zato, da se rešujejo. Mislim, da so dobro sporazumevanje in občutki zaupanja nujno potrebni za vsak kakovosten odnos, tudi partnerski odnos. Pa pokončnost, radovednost, resnicoljubnost, zvestoba. Najina ljubezen je zrasla iz iskrenega prijateljstva in morda je tudi zato tako močna.


Kaj je trenutno na vaši ustvarjalni mizi?

Trenutno sem dopustniško razpoložen. Penzija ima tudi svoje prednosti. Počutim se izvrstno, upokojitev ti odpre čisto nov svet in čudovito ga je spoznavati tudi z ležernostjo doma. Jaz se tu počutim najbolje, svojega doma ne bi zamenjal za nič na svetu. Vsak dan sem vesel in ga želim kar najbolje izkoristiti. Držim pesti, da tako tudi ostane čim dlje.





sobota, 30. januar 2021

JANEZ BONČINA BENČ

 Poti in zgodbe Benčeve Biografije


V petek, 1. februarja, bo velikan slovenske glasbene scene, Janez Bončina – Benč, v ljubljanski Cvetličarni izvedel koncert ob častitljivi obletnici življenja in delovanja, na katerem se bodo kot gosti pridružili številni slovenski in tuji rockerji. Ob tej priložnosti bo izšel tudi album Benčevih največjih uspešnic z naslovom Biografija. 



Janez Bončina – Benč je s svojim dolgoletnim delom kreativno sooblikoval in bistveno prispeval k razvoju slovenske glasbe in popularne kulture. Rojen pred sedemdesetimi leti, je v svoji petdesetletni karieri nanizal vrsto nepozabnih uspešnic, kot so GvendolinaMaja z biseriOb šankuKadar ognji dogorijoTa noč je moja in številne druge.

Uspešno krmariš med glasbo in športom od rosnih dni, kajne?

Uspešno ali neuspešno. Moji začetki so bili športni. Pravzaprav je bila prva likovnost, skoraj istočasno sem se začel ukvarjati z nogometom. Sem otrok Olimpije. To se je peljalo do mladinske reprezentance, potem pa zaradi študija na Akademiji za likovno umetnost časovno ni več zneslo. Istočasno sem začel profesionalno glasbeno pot z Mladimi levi. Treba se je bilo odločiti, s čim se bom profesionalno ukvarjal. Žal mi je bilo za vse tri. Prva ljubezen je pa umetnost. Šport me še vedno spremlja. S tenisom sem se pričel ukvarjati pozno, toda intenzivno, nogomet sem igral amatersko še vsa leta. Prava zgodba je moj sin Lun, ki igra za kadete Olimpije. Če bi bil jaz na takem nivoju, kot so tile fantje sedaj, bi verjetno ostal v tem športu.

Ko si nastopal v Švici z mednarodno skupino The Generals, se ti je pripetila zanimiva anekdota. Ti je bilo kdaj žal, da si prehitro obesil nogometne čevlje na klin?

Mislim, da smo bili v Davosu. V maju so imeli tradicionalni turnir. Koncern hotelov je postavil svojo ekipo, in ker jih ni bilo dovolj, mi pa smo takrat zvečer igrali v glasbenih klubih, so nas vprašali, če bi pristopili zraven. Udeležil se je cel tim Generalsov. Turnir se je začel, mi odigramo eno, dve tekmi in oni gledajo, kaj smo to za eni. Nam je kar šlo. Sicer so bili tam že polprofesionalci, toda takrat v Švici nogomet še ni bil tako razvit. Drugi dan me je poklical njihov manager in vprašal, kako imamo urejeno s pogodbami za naprej. Sem rekel, da to vodita Tihomir Pop Asanović in Braco Doblekar, da ne vem točno. Pa pravi, da ima nekaj drugega v mislih, še bolj zanimivo ponudbo, da bi jaz za njihov klub začel igrati nogomet, češ da je to bolj donosno in prava stvar. Sem se nasmejal in rekel: »Sem pobegnu od fuzbala, a zdej bom šel pa nazaj?!« Moram pa reči, da sem čez leta razmišljal, da mogoče sem ga pa usral.

Prebral sem, da je bil tvoj oče oficir in ste se veliko selili. Katero okolje te je najbolj definiralo? 

Oče Ferdo Bončina je bil v vseh vojnah, od prve svetovne vojne naprej. Bil je letnik 1904. Šel je v partizane, nato je ostal v vojski. Veliko smo se selili. Oče je bil doma iz Gorenje Kanomlje blizu Idrije, mama pa iz Ribnice. Sestra se je rodila v Gornji Radgoni. Jaz sem začel odraščati in se osveščati, ko smo bili v Ankaranu in Žusterni, tam smo živeli do mojega tretjega razreda osnovne šole, potem smo se preselili v Ljubljano. Bil sem čisti Primorec. Govoril sem primorski dialekt, oče idrskega, mama ribniškega, sestra pa štajerskega. Ko je kdo prišel k nam na obisk, je samo debelo zijal, kako smo se pogovarjali.

V svetu rokenrola je bilo veliko otrok oficirjev JNA: Marjan Malikovič, Goran Bregović, Zdravko Čolić, Milan Mladenović, Bora Đorđević, Branimir Štulić, Momčilo Bajagić, Sead Mulahasanović … Vsi uspešni glasbeniki. Kaj misliš, zakaj?

Niti nisem o tem razmišljal. Verjetno je ta nemirni duh posledica vseh teh selitev. Bili smo odprti ljudje, hitro smo našli skupni jezik. Mogoče so nam ravno te selitve dale širino, saj smo spoznali različne kulture in narode. To se je kasneje navezovalo na potovanja po svetu, saj nikoli nisem imel problemov v komunikaciji in druženju z ljudmi.

Začel si v Helionih, skupaj z Domiceljem. Kako se spominjaš začetkov?

Začel sem že prej. Toda dokaj pozno glede na današnje razmišljanje, ko  se pri šestih, sedmih letih že usmerjajo. Pri trinajstih sem se začel zavedati, da mi je glasba všeč. V Stari Cerkvi pri starem očetu sem v omari našel kitaro in začel brenkati. V hiši na Prešernovi v Ljubljani je bil moj sosed Janez Češnovar, znani novinar na RTV Ljubljana. Bil je prijatelj od Boruta Bassina – Taubija. Pokazali so mi prve korake in sem drgnil. Naša ulica je bila zelo zanimiva, tam so živeli Bor GostišaTomaž Pengov – Pigl, ki je bil takrat moj najboljši prijatelj, Pavle Kavec … Bila je vesela ulica, saj nas je bilo cel kup, ki nas je glasba zanimala. S Piglom sva začela brenkati v našem haustorju, kjer je bila fantastična akustika. Preigravala sva akustične zgodbe, kot je Simon & Garfunkl. Ne smem pa pozabiti na Andreja Mavsarja – Mavsa, ki je bil takrat že član Škorpijonov. To je bil prvi električni bend pri nas. So vrstniki bolj znanih Kameleonov. Andrej Mavsar je bil naša trojka, ko smo brenkali v haustorjih. Potem je prišlo do formiranja prvega benda v Partizanski vasi v Rožni dolini blizu Čada. Tam je bil še Bine Krese, slikar, Marjan RudolfPlevnik ter Lalo Knez, eden od ustanovitelj Frankfurtskega sejma pri nas. Bil je bobnar, igral je na škatle za pralni prašek Dixan, ki so prišle iz Trsta. Nino Mihalek, znani fotograf, je bil pevec. Vsi smo bili iz nekega filma, ki diši po artu. Bilo je še vse v povojih. Tam so me slišali Helioni, ki so takrat delovali v postavi Tomaž DomiceljRoman HomanBrane Kacijan in Jernej Jung. Jasno, vedno so bile iskrice med Jungom in Domiceljem. Po nekem fajtu so me prišli vprašat, če bi pri njih kitaro igral. Tako sem začel s Helioni. Igrali smo na gimnazijskih plesih. Tam so me pa že Mladi levi slišali.

Moja sestra se je preselila v London in mi pošiljala albume vseh novitet. Še zdaj imam doma single ploščo See Emily Play, prve Pink Floyde. Pri nas so zraven revije Džuboks prodajali plastične single, jaz pa sem imel že prave plošče. Imeli smo navado pred Figovcem sedeti, ker je v bližini stanoval neki mornar, ki je hodil po svetu in prinašal plošče. Mi smo tam sedeli, kakor da pijemo sokove, v bistvu smo pa muziko poslušali, saj je imel na stežaj odprta okna ter strašno ozvočenje. Neki dan zaslišimo neko vesoljsko muziko, spustil je Jimija Hendrixa, album Are You Experienced. Sestra je takoj poslala ploščo iz Londona. Prvi sem imel Hendrixa. Tle so me Mladi levi slišali, ko sem se že šel te štose kot kitarist. Čeprav sem zelo dvomil, ali bi prestopil k njim, ker so se mi zdeli prestari.

Saj je videti na fotografijah, da ste pripadali različnim svetovom. 

Takrat je bilo to še bolj očitno. Bilo je le nekaj let razlike med nami, toda meni se je zdelo ogromno. Se spomnim, da sva jih enkrat s Piglom gledala v Študentskem naselju pa sem rekel: »S temi ta starimi pa jaz nikoli ne bi stal na odru!« Se je pa točno to zgodilo. Toda v resnici je bila to druga pot, saj se je vse začelo drugače. Začeli so me tesati, usmerjati k pravilnemu pristopu h glasbi. Tam se je začelo zares. Ko smo imeli pred leti revival, sem imel občutek, da smo enako stari. A tisti čas se mi je zdela razlika ogromna. Verjetno je bil tudi zanje zanimiv tretma imeti nadobudnega, norega mladca ob sebi. Vedno so me morali nazaj držati, ker sem vzrojil: »Kva vi veste!« Njihove zgodbe takrat pač nisem razumel.

Si ti zaslužen, da je Pigl odpel Odo Ireni?

Ja. Takrat je bil ena ključna oseba pri Mladih Levih Dušan Velkaverh. Bil je neke vrste manager pa tudi izvajalec (nastopal je pod psevdonimom Peter Arnold, op. a.). Takrat je začel pisati zelo dobre songe. Leta 1967 sta dva umora in posilstvo pretresla slovensko javnost, tudi nas. Temu smo posvetili pesem. Velkaverh je napisal besedilo, glasbo pa je prispeval Tomaž Habe. Jaz sem bil takrat še kitarist in me petje ni zanimalo, imeli smo razne pevce. Toda zgodba je zahtevala poseben pristop in se mi je zdelo, da je Pigl pravi za to nalogo. Treba ga je bilo na veliko pregovarjati, saj je bil to eden njegovih redkih izletov izven samotarskega delovanja. On je odpel pesem na prvem originalnem posnetku. Za tisti čas je bila to super zadeva, ta lirika, njegova čutnost.

Rekel si, da te petje ni zanimalo. Kaj je potem pripeljalo do tega, da si postal vokalist?

Sebe nisem nikoli videl kot pevca, saj je bila moja strast kitara, kasneje pa kontrabas. Kompozicija me je že takrat zanimala, vendar sem imel premalo znanja, da bi pisal skladbe. Na srečo sta me Petar Ugrin in Jernej Podboj ter ostali, ki so bili pri Mladih levih, usmerjali. Imeli smo razne vokaliste. Zgodilo se je, da je dan pred velikim jubilejnim koncertom, mislim, da Roman Mazej, odpovedal debitantski nastop. Zgrabila nas je panika, kaj naj naredimo. Pa smo si porazdelili naloge, saj smo znali vsi vse zapeti. Ugotovili smo, da pevca niti ne rabimo. To formulo smo nekaj časa vlekli, nato sem le zmeraj bolj dajal kitaro na stran in zmeraj le bolj prihajal na front linijo. Odločili smo se, da naredimo rošado, da bo Dušan Kajzer igral kitaro, jaz pa pel. Na koncu sem samo še pel. Toda še zdaj nisem kak blazen pristaš velikih pevskih zgodb.

Kako se je zaključila tvoja zgodba pri Mladih levih?

Na vrhuncu Mladih levov, ko so z nami v formaciji sodelovali štirje pihalci z značilnim zvokom ter soul in r'n'b repertoarjem, smo že delali svoje songe. Dečo Žgur je bil aranžer, ki se je prvi spopadel s tem, da je zadeva zvenela sodobno, kot Blood Sweet & Tears. Hodili smo po Evropi na velike festivale. Ne vem, toda v meni je bil še zmeraj tisti fantiček … Pred začetkom nastopov v Hali Tivoli smo vedno gostili predskupine. Enkrat so se pojavili Generals. Takrat sem prvič v življenju slišal hammondove orgle ter njihov repertoar, s katerim sem gor rasel. Sem čisto na rit padel. Nedolgo zatem so se znašli v problemu, saj niso imeli kitarista. Hitro je padla odločitev, da grem z njimi v tujino. Takrat sem ravno končeval srednjo šolo za oblikovanje, bila je matura, jaz pa sem se čez noč odločil. Rekel sem: grem, življenje je pred mano! Vezi z Mladimi levi sem ohranjal, tako da sem se vmes dvakrat vrnil na Slovensko popevko. Po eni strani sem imel slabo vest, po drugi strani pa hrabrost, saj oditi iz benda, ki je v špici takratnih dogodkov, ni enostavno. Takrat sem videl, da je treba poslušati svoje srce, kar mi je vodilo še danes. Levi so me naučili marsikaj, dali so mi smer, toda moje razmišljanje ni bilo nikoli komercialno.

V Švici niste izvajali avtorske glasbe. Katere pesmi so tvorile vaš železni repertoar?

Naši generaciji so na kožo pisani bendi, kot so SantanaJoe CockerJimi HendixBuddy Miles. Vse, kar je bilo takrat popularno. Se spomnim, da smo noto za noto dol pobirali. Festival Woodstock je bil referenca. Ni lepšega kot igrati tisto, kar imaš rad; pa še preživeli smo lahko s tem, in to zelo dobro.

Zamisel za komad Gvendolina si dobil že v Švici. Po vrnitvi ste jo izvajali s skupino Srce. Kaj se je zgodilo z angleško verzijo te pesmi, da ni ugledala luč sveta?

Z Generalsi smo se udeležili turneje Adriatic Show. To je bila velika zgodba, saj smo nastopali po vseh velikih mestih Jadrana. Nastopilo je šest ključnih skupin, kot so Korni GrupaIndexi. Med njimi smo bili tudi mi. »Neki ludi Švajcarci su došli,« se je šušljalo. Res je, da smo se že na videz razlikovali, glasbeno pa tudi. S seboj smo privlekli ogromno frštekarije, da ne rečem, kako smo igrali. Vsi ti bendi so nas prišli poslušat, če so le imeli možnost. Na koncu turneje je prišel poziv za vojsko, na kar pa nismo bili pripravljeni. Ta razpad so pa ravno čakali. Skupina je razpadla na dve frakciji. Dado TopićAsanović in Ratko Divljak so formirali TimeBraco, Čarli Novak in jaz in kasneje Marijan Malikovič pa Srce. Že v Švici sem imel idejo, kako to ekipo pripeljati v Jugo. V glavi sem že delal album. Kompozicija Gvendolina je nastala že tam. Od celotnega materiala, ki sem ga hotel delati za Srce, smo posneli samo komada Gvendolino in Zlato obalo. Uporabil ga je pa Asanović za svoj samostojni album Majko zemljo.

Kot skupina Srce smo se udeležili Slovenske popevke, saj je bila to edina možnost, da prideš v tujino. Leta 1973 smo dobili nagrado za pesem Spomin. Opazil nas je veliki producent Nat Kipner, ki je kasneje v klubu, ko smo igrali, slišal Gvendolino in se navdušil. Menil je, da jo je treba internacionalizirati. Šli smo v London, vendar nam ni bil všeč prepev. Tekst je s prevodom izgubil moč in usodnost, saj so Gvendolino v mezzo italiano stilu prevedli v Piccolino. Nam se je zdelo smešno. Posneli smo material, ampak ga nismo uporabljali.

Kako to, da si za skupino September uporabil slovenski naziv za jugoslovanski bend?

To je bil zanimiv bend, sestavljen iz članov iz vseh republik. Štelo se ga je za jugoslovanski bend. Toda vedeli smo, da bomo šli ven. Ime September pa v vseh jezikih sveta pomeni isto. In bil je ustanovljen septembra.

Zanimivo, da ste prvenec snemali v Bovcu.

To so bili tisti časi, ko so založbe svojim varovancem nudile vse možnosti, da se je album realiziral. Eni so šli v London, drugi drugam. Ker smo bili z vseh vetrov, se nam je zdelo idealno; smo se morali nekje najti. Takrat so v Bovcu ravno zgradili hotel Kanin, ki je bil še zaprt. Dogovorili smo se, da nam za en mesec dajo prostore. Bilo je idealno za bivanje in vaje. Vsak je imel že prej pripravljene materiale, toda celo zgodbo smo postavili tam.

V Sloveniji ste odigrali zgolj dva špila, kako je potekal prodor v tujino?

September je imel več frakcij. V prvem, fusion obdobju smo ga sestavljali Ugrin, Braco, Čarli, Pop Asanović, Ratko in jaz. Prvi album Zadnja avantura je bil zelo nekomercialen. Toda ni imel take odzivnosti, kakršna je dejansko bila teža glasbenikov. Mi smo imeli glavno zgodbo na koncertih, saj plošča ni pričarala tistega, kar smo v živo odigrali. Potem se je zlomilo. Druga frakcija je nastala s prihodom Primorcev, pridružili so se Malikovič, Jadran Ogrin in Nelfi Depanger. To je odprlo pa drugo obzorje, saj so vsi izredni vokalisti. Zadevo smo postavili na glavo, saj v prvem planu niso bili več bravurozni solisti. Prišla je ponudba, da posnamemo album na Floridi. Pogoji so bili idealni. Takrat so založbe to še podpirale. Prva misel je bila, da gremo le album posnet za dva ali tri tedne, toda ostali smo sedem mesecev, saj smo dobili ponudbe za nastope na festivalih ter kolidžih po raznih mestih Floride. Ko so nas videli v Orlandu, so dol padli. Ko smo se vrnili, so bili že odzivi v Italiji in Nemčiji; zajeli smo še njihove večje festivale. Še pred Ameriko smo bili v Sovjetski zvezi; tam so bile turneje po tri mesece, tudi po dva špila vsak dan. Obiski so bili ogromni, vse je bilo že vnaprej razprodano. Imeli so abonmajski sistem, karte se je kupovalo vnaprej. Tam smo se srečevali z raznimi izvajalci, tam so nas že producenti in managerji zavohali.

Koliko je v glasbenem poslu pomembno pravno znanje?

Zelo. Pri nas se je delalo drugače, tam pa je bilo strogo začrtano, saj je bil drobni tisk je tam že zdavnaj v rabi. Ko si dobil pogodbo, si jo moral zelo dobro vse prebrati. Toda mi smo na začetku površno reagirali in s tem marsikaj izgubili. V Sovjetski zvezi nismo želeli ponatisa albuma za njihovo tržišče. Nam se je zdela vsota 1% majhna, bilo nam je smešno, saj smo v Jugoslaviji dobro prodajali. Noben nam pa ni povedal, da se tam govori o milijonih prodanih plošč. Toda ponudbo dobiš enkrat, potem je prepozno. V Ameriki je bil pa drug štos, nudili so nam, da tam ostanemo. Ampak ko smo si pogodbo podrobno ogledali, smo videli, da bi bili deset let artikel neke založbe, ki te izžame. Seveda ti od začetka nudijo marsikaj, levji delež pripada njim, ko se pa obdobje izteče, ostaneš sam; in tvoj čas je že mimo. Kar hitro smo se soočili s pastmi.

Je šlo veliko glasbenikov na limanice?

Tudi znana imena. Ko sem jih srečeval, so jamrali, jaz pa nisem razumel, zakaj, saj so vendarle super zvezde, kot Eric Clapton in Eric Burdon … So mi dejali, da so kot mladi hlepeli, da pridejo do pogodbe z založbo. Nam se niti sanjalo ni, kako je to drastično v tujini oz. Ameriki in Angliji. Bili so ostri pogoji. Pri nas smo šli drug drugemu na roke. V svetu pa, ko si enkrat podpisal, si se zavezal in neupoštevanje je prineslo rigorozne kazni.

Poslovilni špil s Septembrom ste izvedli v Zenici ravno v času, ko je prihajal punk na plano. Kako ste sprejeli to noviteto?

V bistvu ga na začetku niti nismo porajtali. Zdelo se nam je, da so se pojavili neki novi amaterji, ki ne znajo več kot toliko. Zdelo se nam je interesantno: kako to, da je tak odziv, kje je štos? Moje osebno razumevanje je bilo, da je normalno, da prihaja nova generacija. Videl sem, da so drugačna tudi sociološka ozadja. Mislim, da je to gibanje neke druge vrste, kjer ne gre zgolj za muziciranje, ki ga v bistvu ni bilo. Do tega nisem imel odnosa, ker smo zunaj pravi punk že srečevali; smešno mi je bilo, kar se je delalo pri nas. Ko smo zunaj poslušali punk skupine, na katere smo naleteli, to je pokalo, vedeli so, kaj igrajo. Zgledalo je sicer šlampasto, toda so znali. Mislim, da so pri nas narobe razumeli punk. Vse je bilo na glavo obrnjeno, sami sebi so bili namen, samo da se nekaj klofa. Z glasbene strani se mi je zdelo prepovršno. To me je na začetku motilo. Toda mene je takrat vedno bolj vleko v jazz vode in improvizacijo. Mogoče me punk kot ena od rokerskih vej ni pretresel, ker smo mi to že v kevdru in haustorjih dali to skoz. Bili smo neke vrste punkerji. Helioni, to je bila čista punk zgodba. Domicelj je še danes punker. To razgrajanje sem že takrat dal skozi. 

Kako pa je z množičnim pojavom elektronske glasbe?

Tle mi pa prav pride risanje, art. Vsako novo stvar jemljem kot nov svinčnik, novo orodje, s katerim se moraš znati izražati. Da rečeš, da je elektronika, pa techno, za en klinc. Ni res! To je današnje orodje. Še zmeraj je pa najbolj važna glava in izpovednost.

S hip-hopom si se srečal že zelo zgodaj. Verjeno si nisi mislil, da te bo tako zaznamoval.

Kot zaprisežen r'n'b-jevec ter soulman sem slišal prve zametke že takrat, ko smo bili v Ameriki. Toda zanimivo, da takrat tega še niso toliko vrteli. Enkrat sem bil pri Jožetu Privšku doma, ko mi je delal neki aranžma. In me je vprašal, kaj mislim o tem. Sem rekel, o čem. On je imel strašno zakladnico svetovnih plošč. Dal je gor Grandmaster Flash. Najprej sem bil čisto šokiran, da to posluša. Me je pogledal in rekel: »Boš videl, tole bo v bodočnosti velika zadeva!« Nisem verjel. Rekel mi je, naj si zapomnim, kam te smeri gredo.

Mislim, da ja to bend, ki je posnel najboljši album v zgodovini hip-hop glasbe …

Ko sem sodeloval z Muratom in Josejem in drugimi reperji, si mladi niso predstavljali, da je to nam blizu. To je veja soula, r'n'bja. Se spomnim, da sem se s hip-hopom srečal že na ljubljanskem jazz festivalu. Na koncertu Lesterja Bowieja, strašnega jazz izvajalca, sem v Križankah že v sedemdesetih prvič videl, da nekdo repa. Takrat se še ni reklo rap, toda ti inštrumentalisti, posebej bobnarji, so to že obvladali. Se spomnim, da sva z nekim bobnarjem, ki je spremljal nekega velikega frajerja, čigar imena se ne spomnim več, po koncertu pila v Roži. Sem mu povedal, da mi je bilo všeč, kar je vmes naložil, pa je dejal, da je poet, da je svojo poezijo povedal. V bistvi je bil to rap. Mi je dal knjižico s poezijo in dejal, da bodo to zgodbo malo razvili.


Znani svetovni hiphoperji so prepoznali tvoje glasbeno ustvarjanje. Kako so prišli v stik s tvojo glasbo?


Mi smo igrali neke vrste jugo funk in soul. Producenti grupe 9th Wonder, ki delajo za Kenrdicka Lamarja, so brskali po izvorih ter prišli do YU rock selekcije, Septembra, Asanovića. Tako so prišli tudi do komada Ostavi trag. Kasneje, ko smo bili v kontaktu, so povedali, da jih je zintrigiral uvod večglasja, ki diši po gospelu. Eden od vokalistov je bil Peter Čare, basist Slovenskega okteta. Začetek komada je v gospel stilu, nato se prelije v soul. Se mi zdi zanimivo, ker so pustili original, saj sem mislil, da bo tekst preveden. Njihov bazen so izpraznili, saj glasbena industrija ni samo umetnost, daleč od tega, ampak je štacuna. In potem iščejo, kaj je zanimivega drugod po svetu. Očitno ima naša slovanska duša nekaj, in v tej melodiki so našli nekaj drugačnega. Nisem si pa mislil, da bo tako velika zverina pograbila.


Konec osemdesetih si s songom Poet, ki ga je napisal Brane Kastelic, nastavil ogledalo prihajajoči novokomponirani glasbi.


Takrat so se začeli sramežljivo pojavljati prvi zametki turbofolka. Sam sem že zaslutil, kam bo to potegnilo. Eni kolegi so to hitro pograbili in na veliko začeli s tem. Saj situacije so vedno podobne, mogoče kdaj hujše, kdaj manj. Zdelo se mi je, da je zadnji trenutek, da se je potrebno boriti za pravo stvar. Vedno sem poslušal svoje srce, čustva, znanje in izkušnje. Videl sem, da je tudi Brane razmišljal v tej smeri. Song, ki je bil močen in izpoveden, je bil izveden na Pop delavnici. Ob vsem tistem, ki se je takrat začelo pojavljati, je pesem ven štrlela. Niso mogli mimo tega, da je ne bi nagradili, če ne drugega za strokovnost, in obratno. Pa tudi publika je zagrizla, saj se je začela zavedati, da se je pričel dogajati odklon. To je song, ki je ostal, saj je še danes aktualen v vsej tej poplavi polizdelkov. Ima to univerzalno sporočilo.


Čeprav si dobil tudi lekcijo. Kaj ti je moral bard Arsen Dedić povedati?


V času, ko nisem bil glasbeno aktiven, v leti 1979–1982, nisem veliko razmišljal, kam me bo pot odpeljala. Ključno je bilo srečanje z Arsenom, ko sva se usedla in malo pogovorila; saj sva se dostikrat, toda takrat se je dotaknil teme. V bistvu sem že prej slutil, da nekaj ne štima, on je pa to znal na pravi način povedati. Proti obdobju z Levi in Srcem, ko nam je pisal Velkaverh, ni imel pripomb, imel je pa občutek, da so pri skupini September ter raznih selekcijah besedila na hitro nametana. Dal mi je vedeti, da dober tekst predstavlja večino songa. To mi je ponazoril, saj če kdaj pozabiš na odru svojo pesem, ki jo izvajaš, se ne ustrašiti, samo poglej v prvo vrsto, ki jo poje, saj jo bolje znajo, seveda če je tekst dober. Takrat sem se zamislil in se odločil, da na besedilo delam glasbo, prej sem namreč vedno delal obratno. Od tistega trenutka se je za moje pojme začelo zares. Odločil sem se, da mora vsaka stvar, ki jo objavim, imeti težo. Če že govoriš, povej nekaj! Zato smo na mojem prvencu Ob šanku vse gradili na besedilih. Najtežje je delati zgodbo, da se vsak v njej najde. Lahko so teme socialne ali ljubezenske, zavedati se je treba, da pišeš za ljudi. Toda ne, da boš več prodal, temveč da nekaj sporočaš. Ali pa se sprašuješ in iščeš odgovore.


Bil si član mnogih selekcij, super skupin itd. Kdo vas je selekcioniral?


Pri nas je prva to začela početi Mladina. Izbirali so tako bralci kot redaktorji. Prvo izbrano super grupo smo sestavljali Dellabernardina, Tulio FurlaničVasko Repinc, Čarli in jaz. Kasneje so September poimenovali super grupa, ne zaradi izbora, temveč zaradi teže glasbenikov. Še kasneje je bila podobna zgodba z YU rock selekcijo, ko smo naredili album Majko zemljo. Toda ta sistem se ni realiziral, nikoli se ni prijel, tudi zunaj ne, ker se je izkazalo, da je to umetna tvorba. To tudi zato ni imelo bodočnosti, ker so se kresali egoti. Bolj je bilo mišljeno kot sešn in neka zgodba.


Kakšna zgodba je bila pa s Sedmimi veličastnimi?

V devetdesetih se je z MTV Unplugged sistemom začelo obdobje akustike. S Tomom Jurakom sva takrat delala pesem Nosila je rdečo rožo. Za potrebe festivala Lent je dozorela ideja, da se spravimo skupaj Janez Zmazek, Janez Žan, Tomo Jurak in jaz, ki smo bili ogrodje te ekipe, ter Vlado KreslinZoran PredinPeter LovšinAleksander MežekTomaž Domicelj in Jani Kovačič. Koncept je bil, da vsak izvede dve svoji pesmi, ostale pa od drugih. Bil je kratkotrajen projekt, toda zelo spontan, simpatičen in srčen. Če bi nas hoteli poimenovati super grupa, bi verjetno morali biti zraven še pravi kitareroti.

Kako si se znašel v sodelovanju s formacijo big banda?

Bil je to strašen izziv. Že od prej sem bil na to muziko navajen z Levi in na Popevkah. Pravi izziv mi je bil opus Live in Mons z Big Bandom RTV Slovenija, ker je šlo za avtorske pesmi, zraven so bili najboljši aranžerji. Kasneje sem sodeloval tudi z drugimi big bandiTo je tak fokus, ki bi ga lahko dolgo držal, saj imamo veliko big bandov. Toda mislim, da sem povedal vse, kar se mene tiče. Je pa to izkušnja, ki bi jo vsakomur priporočil, če se čuti sposobnega, ker to je najtežja oblika, saj te lahko hitro spodnese. Vsak pravi glasbenik bi moral iti skozi to, saj je nekaj posebnega. Veseli me, da je tam največ mladih glasbenikov.  

Kakšno vlogo igra v tvoji karieri Grega Forjanič?

Zelo pomemben človek v tej zgodbi. Je dober glasbenik, aranžer, producent. Podobno sva razmišljala. Povezal naju je Privšek, ko smo delali song za film Eva. Eno sezono sva bila skupaj s Karamelo, v času projekta Ob šanku. Potem je šel Brane v London in nismo več delali, kasneje pa sva se spet srečala pri albumu Delo mi ne leži. Se mi zdi, da sem moral na ta koncert povabil Karamelo. Noter sta dva člana Septembra, Malikovič in Jadran Ogrin, ter Zlati Klun, ki je bil eno obdobje bobnar v Septembru, zraven bo tudi Goran Velikonja. Kot bend so to eni zadnjih dinozavrov, ki gojijo hard rock stil.

Koga boš še gostil na jubilejnem koncertu v Cvetličarni?

Na svoji glasbeni poti sem se srečal z mnogimi izrednimi ustvarjalci, ostali smo prijatelji, vse do smrti … Koncert v Cvetličarni bo nekaj zelo osebnega. Za Asanovića in Doblekarja je obvezno, da sta zraven v tej zgodbi. Poudarek bo tudi na mladi, vreli virtuozni krvi, ki jo zastopajo Jani ModerŽiga KožarJani HacePrimož GrašičTadej Tomšič in Nejc Škofic. Razmišljal sem o ženskah. Zakaj Neca Falk? Z Neco sva sodelovala eno nepozabno sezono v ljubljanski drami za Ardenovo dramo Živite kot svinje, ki jo je režiral Zvone Šeldbauer. Ona je pokončna, taka je kot Pigl, nepokvarjena. Ostala je zvesta sebi, ona je Gvendolina. Če bi moral narisati Gvendolino, bi narisal njo. S Hacetom bosta izvedla štos z basom in glasom. Ko sem to slišal, sem dol padel. Žal ne bo Čarlija Novaka, ker je bas sekcija že zapolnjena. Bodo pa zastopane original štime Srca in Septembra.

Kaj pa album, ki ga boš izdal na dan koncerta?

Album je moj izbor samostojnega obdobja brez bendov, ki je obdobje razmišljanja ter zrelosti. Na njem so pesmi, ki imajo izvajalsko, aranžersko in besedilno vsebino. Zdelo se mi je, da je prišel trenutek, ne zaradi let, ker niti ne razmišljam o letih, da izdam songe, ki so mi pomembni, ter da so zraven ljudje, ki so me spremljali in pletli skozi vsa obdobja. Ovitek je delal Jani Bavčar, moj sošolec, spoštovani profesor in nagrajenec, ki je delal že prve posterje za Mlade leve, kasneje tudi za album Domovino moja, kjer je na naslovnici avion, ki leti z Brnika na Florido. Dejal mi je: »Kakšen Best of, kakšni najlepši hiti, naj se album imenuje Biografija!« Album nima spremnega teksta, saj pesmi govorijo same zase. Izdan bo pri založbi Nika Records. Tam sem izdajal zadnje zadeve, saj je to ena redkih založb, ki ima posluh za današnji čas. 


Album bo zaključek obdobja. Sicer me je prehitel, sam ne razmišljam o sedemdesetletnici, ker se ne počutim tako. Imam pa v žepu že dolgo časa novi album. Meni se nikoli ne mudi, ker hočem vse dobro premisliti. Z mojo ekipo bomo s predstavitvijo albuma Biografija gostovali na vseh pomembnih festivalih pri nas. Istočasno bomo delali nov material, računam, da bo album narejen do konca leta. Vmes je pa, kot se mi vedno rado dogaja, uletela še ena zgodba. Tihomir Pop Asanović je ob 40-letnici prvenca Majko zemljo zbral impozantno ekipo, tako kot so bile tiste na YU Rock Selekciji. Zraven so vsi kitaristi, Radomir Mihailović TočakVedran BožićVlatko StefanovskiPrimož GrašičJani Moder … Album Povratak prve ljubavi, ki je nedavno izšel pri založbi Croatia Records, je funkijaški. Najverjetneje gremo že v aprilu na turnejo po vseh glavnih mestih bivše Jugoslavije. To mi sicer malo meša stvari z mojim albumom, ampak za to reč je vredno it. Me zanima, kako bo ta cirkus okrog hodil, ker nas je ogromno; ampak smo sami ta pravi.

Kako to, da si se odločil za Cvetličarno?

Prostor mi je bil od nekdaj všeč, eden prvih pravih rock klubov, še ko je bil še manjši. Prostor ima dušo. Zdi se mi ravno pravi za publiko, ne prevelik ne premajhen. Spominja me na vse prave klube po svetu. Dobra akustika, dobra tehnika, ekipa ve, kaj dela, logistično je urejeno. Premišljen prostor za nastope.

Kaj pomeni slogan »70 let rocka in rolanja«?

To je način življenja. Rockerski način, kamor me je pripeljal, ljudi, ki sem jih srečeval. Rolanje pomeni tudi izven glasbe, rolanje s prijatelji na življenjski način.

Kje so pa metalci v tej zgodbi?

V obdobju zgodnjega Srca, BumerangovAtomskega skloništa, s katerimi sem tudi sodeloval, smo igrali hard rock, ki je predhodnik metala. Ta glasba mi je bila blizu, tudi zaradi izjemnih vokalistov. Kasneje, ko sem bil že v drugih vodah, sem naletel na Junake nočne kronike, ki so se takrat imenovali MASH. Pristopil sem do njih, da bi jim pomagal kot producent, da bi jim omogočil snemanje. Seveda so bili kot vedno problemi z vokalisti, pa sem se jim posodil za dva, tri songe, kar je na koncu izpadlo, kot da smo izdali dva albuma. Imeli smo rušilno energijo. Bil je res poseben bend. Ko razmišljam za nazaj in naprej, je bilo škoda tega projekta in teh ljudi.

Rušilno energijo so tudi v Parnem valjku občutili, kajne?

Bila je ena opcija, da gremo na turnejo skupaj. Skupaj smo odigrali le en koncert, potem je Husein Hasanefendić – Hus rekel, da smo premočni zanje. Ko vidiš, da se ljudje pri predskupini začnejo zbirati z vseh strani in začudeno gledati, kaj se sedaj dogaja, veš, da se dogaja nekaj hudega. Žal mi je tega benda. Smo pa sredi pogovorov, da pri Niki v kratkem izdamo njihov celotni opus, saj imamo trakove. Žal jih nisem mogel povabiti v Cvetličarno, in to zaradi koncepta, pa tudi nacionalka bo snemala zapis in je vse časovno omejeno. 

Že 50 let se ukvarjaš ter spremljaš glasbo. Kako gledaš na glasbeno novinarstvo danes?


Zdi se mi »copy–paste«, s svetlimi izjemami, saj bi bilo krivično vse v en koš metati. Podobno kot v glasbi, vse je na hitro narejeno. Mislim, da redaktorjem nekoliko iz rok uhaja, koga pošiljajo na teren. Tu vidim problem. Novinar mora priti pripravljen, da ve, s kom se pogovarja in kaj se pogovarja. Smatram, da mnogi redaktorji vejo, kako in kaj, ampak imajo problem, kdo je lastnik cajtnga. Kaj je danes novica? Verjamem, da je z enim takim tičem, kot sem jaz, težko narediti intervju, ker je bilo že vse povedano. 


Že v mladih letih si sodeloval pri nastajanju glasbe za Hladnikov film Maškarada. Kaj si se naučil od mojstra Adamiča?

Imel je posluh za mlade. Tako kot jaz danes razmišljam o mladih, je on takrat. Me je hitro pohopsal, zraven še Ditko Haberl in Draga Dellabernardino. Zelo je gledal naprej. Saj je kasneje tudi Cocktail delal z Markom Brecljem. Videl je nekaj več. Toda zaradi tega je imel tudi probleme, ker mu očitali, kaj vlači neke hipije s seboj. To je bil moj prvi kontakt z nastajanjem filmske glasbe. Naučil sem se, kako se dela muziko na sliko. Delati takrat glasbo za film je bilo zelo zanimivo, toda zelo zahtevno, saj še ni bilo toliko tehnologije. Marsikaj sem se naučil, kar mi je kasneje prav prišlo.

Kako je prišlo do sodelovanja s Karpom Godino za spot Zlata obala?

Karpo me vedno navdušuje kot mojster svojega poklica ter kot osebnost. Njegova kamera je fantastična. Takrat sem si vedno želel, če bi že kdaj prišlo do videov, saj takrat še ni bilo videospotov, da bi bili taki videi, kot dela on film. Potem je pa sam povabil Srce, da naredimo video zapis skladbe Zlata obala. Šli smo v Soline. Bili smo že pred razpadom. Spomin se, da smo bili tam tri dni. Imeli smo piknik, Malikovič je pekel pinoče ... Se nam je zdelo čudno, kaj tam mencamo. Karpo je pa čakal pravo svetlobo in sence. Naredil je vrhunski izdelek za tiste čase s filmsko kamero. Te lepe barve spominjajo na spot Slovenija moja dežela.

Si še ljubitelj gaziranih pijač? Sodeloval si z obema multinacionalkama, tako Coca-Colo kot Pepsijem.

Ko sem imel pavzo, je prišla ponudba, da bi naredil videospot za Pepsi, namenjen vzhodnoevropskemu tržišču. Niso iskali zgolj pevce, ampak kompletno osebnost in širino. V izboru smo bili štirje: Zdravko Čolić, Dado Topić, Željko Bebek in jaz. Odločili so se zame. Takrat sicer nisem bil ravno pripravljen za take akrobacije. Potem sem pa pomislil, saj sem v sedemdesetih letih že za Coca-Colo delal avdio reklamo. Takrat je Glen Campbell pel ameriško verzijo, jaz pa našo. Toda to je bilo čisto enostavno. Snemanje za Pepsi je bilo pa obratno. Snemali so razni promotorji, kot je Michael Jackson. Jaz sem snemal s Tino Turner. Najbolj zanimivo od vsega tega je bilo, da me ljudje niso spraševali drugega kot to, koliko sem zaslužil. Isto se ponavlja sedaj s Kendrickom Lamarjem. Sploh jih ne zanima, da je song prejel grammyja, da je dobil Pulitzerjevo nagrado. Konec koncev je to song, ki je bil na prvem mestu, in ne vem, če je bil kdo v Jugi, ki bi imel pesem na vrhu svetovne lestvice. Ampak pri nas je glavno vprašanje, koliko sem denarja dobil.

Imaš izjemno uspešno kariero. Kaj si se naučil od najlepših neuspehov, kot se imenuje tudi eden od tvojih albumov?

Pomenili so mi več kot uspehi, ker sem se na njih učil. Marsikaj narobe narediš, marsikdaj kiksneš, marsikaj namensko userješ, po domače povedano, ampak ti da misliti. Kje je napaka, jo lahko popravim? Odnos do sočloveka, ali sem koga ranil s čim. Kje lahko kaj izboljšam, če sem sposoben? Naučiš se tolerance, saj vsakemu spodleti. Pomembno je, da imaš vero za naprej, če misliš, da lahko. Nauči te iskrenosti, da rečeš: ne znam. Če sem pa sposoben, pa si rečeš: to moram narediti. 

Dušan Mijanović